Izbrano sporočilo

  • Natisni
  • Manjša pisava
  • Večja pisava

Št. obvestila: 9482

Datum: 22.08.2012 ob 13:09

Naročnik: Maribor 2012

Kategorija: Kultura

Ključne besede: KULTURA / SLOVENIJA / SPOROČILO

Guernica continuum

Film in plesno gledališče

Režija, koreografija in zgodba Maya Milenovic Workman

Glasba Matthew Garrison, Reggie Workman

25. in 27. avgust 2012 ob 19.30, Stara dvorana

26. avgust 2012 ob 17.00, Stara dvorana

Slovensko narodno gledališče Maribor, Slovenska ulica 27, Maribor

Guernica Continuum je pretresljiva moralna in socialna drama fizičnega gledališča, ki se dogaja v zadušljivem prostoru človeške regresije. Zgodba prikazuje številne interpretacije vedenja in medosebnih odnosov, s čimer postaja spoznavno izhodišče za tiste, ki se sprašujejo, kaj se je zgodilo človeštvu. Gledalec se sooči s pozabo in z motnjami, ki se ne dotikajo le moških in mater, otrok in staršev, incesta in homoseksualnosti, hendikepa, iluzij in religije, ampak tudi medsebojne odgovornosti, ki se začenja z "izpovedjo resnice" o tem, kako se nekdo zares počuti, ko ni deležen zaupanja ali ko je zasmehovan in podjarmljen.

Predstava pokaže disfunkcionalnost in počasno propadanje tradicionalne (patriarhalne) družine, ki se začenjata z odsotnostjo dominantne, a uravnotežene moške figure, obenem pa izpostavi krivico, ko nekdo na silo uveljavi svojo voljo, v tem primeru dominantna mati in ženske, ki so nezadovoljne same s sabo, bodisi z odsotnostjo moških bodisi z njihovo sebičnostjo in zatiranjem. Po koncu filma sledimo Bahii, ki namerno zapusti ječo, medtem ko Tom, njen partner iz filma, zdaj predstavlja nevidno roko kontrole, ki preko Bahie prikrito diktira ljudem, naj mu sledijo in ne nasprotujejo.

Film in plesno gledališka predstava Guernica Continuum se je kot ideja postopoma oblikovala že od leta 1992, ko je avtorica projekta Maya Milenovic Workman občutila vsakodnevno bedo ljudi - rasno mešanih nelegalnih priseljencev iz najrazličnejših kulturnih okolij, ki so se zatekli v eno izmed najzakotnejših četrti New Yorka. Predstava združuje linearno filmsko ("noir")

pripoved z nelinearno (krožno) gledališko zgodbo, ki si kot izhodišče zastavi stično polje med jungovskim kolektivnim nezavednim in iskanjem pravega individualnega jaza - tistega človeškega "obraza", ki lahko postane resnično human šele s soočenjem lastnih strahov in predsodkov ter z zavestnim ravnanjem in odgovornostjo do sebe in vseh drug(ačn)ih. Omenjeni proces osebne transformacije pa se lahko začne šele z učenjem ljubezni in s sprejemanjem sočloveka takšnega, kot je.

Nastopajoči

Katja Legin, Mojca Kasjak, Ayana Workman, Simon Šerbinek,

Žan Jović, Žan Tetičkovič, Maša Godina, Stephen Ward (glas)

V filmskih vlogah

Ayana Workman - Bahia

Stephen Ward - Tom

Dramaturgija, prevod besedil Benjamin Virc

Kostumografija Marta Frelih

Scenografija Darko Štandekar

Asistentka koreografinje Cleopatra Purice

Filmska fotografija, montaža Simon Yu

Podnapisi Uja Irgolič

Oblikovalec luči Tomaž Bezjak

Oblikovalec zvoka Gorazd Vever

Inšpicient Peter Krajnc

Producenta Teo Pajnik, Maya Milenovic Workman

Asistentka produkcije Lidija Koren

Napovednik filma

http://www.youtube.com/watch?v=f8Q5Y8HpENY

Koproducent predstave Guernica Continuum je Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture.

Guernica Continuum

(Vsebina)

Film

Tom in Bahia se srečata v zapuščeni zgradbi, ki spominja na ječo. Ni znano, ali je njuno srečanje naključno ali posledica namer neke neznane osebe. Skozi nezaupljiv pogovor, v katerem razkrijeta svoji temačni preteklosti, protagonista postopoma odkrivata, kaj sta storila. Tom je izgubil svojo ženo, Bahia, ki se je nedavno vrnila z vojaške misije, pa je najverjetneje ubila svojega sina. Nekdo, ki je nad njima, opazuje Bahio, in vedno, ko zastavi kakšno vprašanje, jo predirljiv zvok od zgoraj na silo utiša. Potem ko oba zaslišita alarm zračnega napada, se vrata odklenejo in najdeta izhod iz prostora.

Odrska predstava

Bahijino potovanje se z odhodom iz ječe šele začenja, saj je prispela čisto sama v neznan prostor, ki ga naseljuje neznana skupina ljudi. Bahia se kmalu spozna z vsemi družinskimi člani - najprej spozna gospodovalno mater, ki ne mara nobenih vsiljivcev, nato pa še oba brata in sestro. Bahia kot nekakšna nema priča opazuje manipulativne odnose med družinskimi člani in jim skuša pomagati. Bahia kmalu ugotovi, da se med starejšim bratom, ki je obseden s posedovanjem očetove ure, in njegovo sestro spleta prepovedana ljubezenska vez; mlajši brat, ki igra na bobne in klavir, pa je prisiljen služiti materi in jo občudovati, četudi je istospolno usmerjen. Posebno zaupljiv odnos se razvije med Bahio in Teddyjem, ki jo prestraši s svojim prihodom iz omare. Teddy se je v preteklosti ponesrečil in je zdaj na invalidskem vozičku, Bahia pa v njem prepozna svojega umrlega sina. Ostali družinski člani postanejo ljubosumni na Teddyja in ga sprovocirajo, da znori. Nenadoma se zasliši telefonski klic: to je Tom, ki Bahio opomni na bistvo njenega potovanja - osebnostno spremembo, ki je možna le po soočenju z resnico. Člani družine se zberejo okrog mize, da bi prisostvovali vsakodnevnemu ritualu - obedovanju z molitvijo, ki ga vodi mati z razdeljevanjem hrane. Bahia pa je odločena, da bo mater soočila z resnico, zato

ji najprej nastavi ogledalo, nato pa še odpre omaro, iz katere naposled izstopi "spregledana" in zatajevana članica družine, Guernica, ki s petjem sooči vse prisotne z njihovo notranjo močjo in v njih spodbudi željo po svobodi. Vrata se odprejo, Bahia, Teddy in člani družine stečejo proti svetlobi in novemu življenju - v samoti ostane le premagana mati, ki je izgubila moč nadzora nad svojimi otroki.

Biografije ustvarjalcev predstave

Maya Milenovic Workman je koreografinja, režiserka, pisateljica, producentka in medijska umetnica, ki deluje med Slovenijo in ZDA že od leta 1980. Po diplomi na London School of Contemporary Dance je šolanje nadaljevala iz humanistike (New School, New York) in magistrirala iz medijskih študij (prav tako na newyorški New School). Skozi proučevanje kognitivne teorije Howarda Gardnerja, zlasti njegove teorije multiplih inteligenc, se je avtorica približala lastnemu razumevanju ustvarjalnega izobraževanja za vse starosti in potrebe. Od 1980 pa vse do danes je ustvarila številne koreografije, med drugim plesne predstave Jokasta, Klitemnestra, Luna nad Mississippijem, Tristan in Izolda, M&M, Nočna ptica, Izgubljeni, Noetova barka; z režiserjem Tomažem Pandurjem je soustvarjala gledališke predstave Šeherezada, Hamlet in Faust. Vodila je lastno plesno skupino in zasnovala trajno popotovanje ustvarjalnega zvoka skupaj z jazz legendo, basistom in skladateljem Reggiejem Workmanom ter z mnogimi drugimi glasbeniki, v zadnjem času z Matthewom Garrisonom (jazz glasbenik, skladatelj in izvajalec na elektronskem basu). Je umetniška direktorica ustanove Montclair Academy of Dance and Laboratory of Music. Leta 2010 je zasnovala multimedijski projekt Slišim z očmi (I Hear With My Eyes), v katerem se je ukvarjala z razliko v doživljanju in percepciji sveta med gluhimi in slišečimi; omenjeni projekt, kateremu se letos pridružuje še film in plesna predstava Guernica Continuum, nakazuje avtoričino potrebo po ustvarjanju angažirane umetnosti z aktivističnim nabojem ter redefiniranju uporabe umetnosti in njenega pomena v sodobni družbi, ki postaja vedno bolj pasivna in notranje razklana.

Benjamin Virc je po zlati maturi (leta 2000) nadaljeval s študijem na Akademiji za glasbo, ki ga je končal z odliko (leta 2007). Že v času študija je aktivno deloval kot glasbeni kritik pri časniku Večer, pisal pa je umetnostne kritike, kritiške eseje, strokovne članke in recenzije za različne revije, kot so Revija 2000, Glasba v šoli, Zbori. Po diplomi leta 2007 se je vpisal na podiplomski (doktorski) študij filozofije in teorije vizualne kulture na Fakulteti za humanistične študije (Univerza na Primorskem v Kopru); že v času študija je aktivno sodeloval kot avtor člankov in urednik Kulturnih polj v znanstveni publikaciji Monitor ZSA (glavna urednica dr. Taja Kramberger). V letu 2010 je postal prvi urednik glasbene revije Glasna, ki izhaja pri Glasbeni mladini Slovenije. Od leta 2009 deluje kot dramaturg, avtor besedil in urednik gledaliških listov Opere in Baleta SNG Maribor. Zadnji dve leti deluje kot svobodni ustvarjalec na področju kulture, prav tako se posveča prevajanju in urejanju umetniških besedil (operni libreti), pripravlja pa tudi prevod romana Maurice angleškega pisatelja Edwarda Morgana Fosterja.

Marta Frelih se je rodila v Mariboru, kjer je dobila prve stike z gledališčem (njen oče je bil znan slovenski režiser Emil Frelih). Leta 1992 je diplomirala iz kostumografije in modnega oblikovanja na Neue Kunstschule v Zürichu, dve leti zatem pa še na pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 2002 je magistrirala na ljubljanski AGRFT, leta 2007 pa doktorirala iz humanističnih znanosti (kostumografija, umetnost) na kölnski Fakulteti za humanistične študije. Kot kostumografka in scenografka je ustvarjala za številne operne, gledališke, baletne predstave in kabarete za gledališke in operne hiše po Sloveniji, Nemčiji, Avstriji, Švici in Franciji, pripravila pa je tudi trinajst samostojnih fotografskih in kostumografskih razstav. Že v času študija na AGRFT je posnela svoj prvi dokumentarec I. Kobilca - portret slikarke (2008), kmalu zatem pa še film Alma M. Karlin - samotno potovanje (2009), za katerega je na portoroškem filmskem festivalu prejela vesno za najboljši dokumentarec in za kostumografijo. Še isto leto (2009) je posnela kratki dokumentarni film Indijska dežela Gujarat, kot kostumografka pa je sodelovala pri filmu Vandima, ki ga je režirala Jasna Hribernik.

Biografije nastopajočih

Katja Legin je diplomirala na Labanu v Londonu leta 2007. Po končani akademiji je bila del mednarodne zasedbe EnKnapGroup (EKG) v Ljubljani, katere umetniški vodja je Iztok Kovač. V okviru zasedbe EKG je v dveh letih ustvarjala, igrala in gostovala z različnimi predstavami in avtorji (Iztok Kovač, Andreja Rauch, Sašo Podgoršek, Mala Kline, Matjaž Farič, Simone Sandroni, Lenka Flory, Claudia de Serpa Soares, Sebastijan Horvat, Tomi Janežič, Bojan Jablanovec). Nedavno je zaključila magisterij iz gledališke režije na AGRFT. Dela kot svobodnjakinja v polju uprizoritvenih umetnosti, znotraj katerih preizkuša vse možne (bolj ali manj definirane) vloge in funkcije, in sicer kot performerka, plesalka, avtorica, koreografinja, asistentka režije, zunanje oko itd.

Ayana Workman je igralka in plesalka. Trenutno študira dramsko igro in umetnost na Igralskem konservatoriju Mason Gross (Rutgers University) v New Jerseyju, srednjo šolo pa je končala na Little Red Elisabeth Irwin High School v New Yorku. Kot 16-letnica je dobila nagrado za dramo Lucy (na tekmovanju Fidelity Competition, katerega pokroviteljica je Queen Latifah). Z gledališko igro se je začela ukvarjati na Inštitutu Lee Strasberg za gledališče in film, in nadaljevala z igralskim učiteljem Nealom Lernerjem. Prve stike s plesom, koreografijo in igranjem bobnov je dobila pri 5 letih. Od 15 leta dalje je delovala kot asistentka za film pri Marcelu Simoniju na Inštitutu Lee Strasberg za gledališče in film; kot asistentka pa je vsaj 6 let delala s svojo mamo, koreografko in režiserko Mayo Milenovič Workman. Kot bobnarka in vodja programov je vodila shode za Darfur, Ruando, žrtve orkana Katrina, s sošolci se je borila proti trgovini z ljudmi in zlorabam na področju prostitucije.

Mojca Kasjak je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in producentka, predsednica Plesne izbe Maribor, diplomirana geografinja in sociologinja, ki je opravila specializacijo na London Contemporary Dance School. Kot samostojna ustvarjalka na področju kulture je avtorica mnogih avtorskih projektov in performansev ter dobitnica številnih nagrad. Poučevala je moderne in etno plese v okviru športne vzgoje na Univerzi v Mariboru (2005-2010). Trenutno poučuje na Plesni izbi Maribor in v Šoli muzikala na II. gimnaziji Maribor ter izvaja plesne

seminarje in delavnice po Sloveniji in Avstriji. Kot plesalka in koreografinja je nastopila v intermedijskem projektu Digitalna komuna (Kibla, 2006-2009), za Carmino Slovenica je koreografirala in režirala otroška muzikala Čmrljonavti (2009) in Kraljestvo glasbe (2012), ter otroško plesno predstavo Čarovnik iz Oza (PIM, 2009 - 2011), ter predstavo Kaj to predstavlja (Svoboda osvobaja, 2012). Predstava je na festivalu Gledaliških vizij na Ptuju (2012) prejela drugo mesto in nagrado za najbolj inovativen pristop. Kot plesalka je sodelovala v drami Potovanje v Rim Sebastijana Horvata (Drama SNG Maribor), s koreografinjo Snježano Premuš, Jasmino Križaj in režiserko Aleksandro Blagojević. Izvajala je tudi kolektivni projekt angažiranih akcij Kultura je medij (PIM). Leta 2007 je za svoje delo prejela nagrado Mete Vidmar, leta 2010 pa nagrado ZKD za društveno dejavnost. Med nagrajenimi predstavami je bila tudi predstava Kompot (1994).

Simon Šerbinek se je rodil v Mariboru leta 1973. Po končani Prvi gimnaziji je bil sprejet na AGRFT v Ljubljani. Že v srednji šoli se je amatersko ukvarjal z gledališko igro, sodeloval je tudi v dramskem studiu, ki ga je takrat vodil Vili Ravnjak kot umetniški vodja Drame SNG Maribor. Njegov profesionalni odrski debi predstavlja vloga v predstavi Modri angel (1989), ki jo je režiral Karpo Godina. Prvo medijsko odmevnost je doživel v francoski predstavi Ženitni oglas, ki sta jo igrala in režirala skupaj z Alenko Tetičkovič (1991). Kasneje je sledilo več projektov, med drugim je isto leto nastopil z Ženitnim oglasom v spremljevalnem programu Festivala Borštnikovo srečanje in kasneje še večkrat (Avtorski projekt, Erotikon, Antigona). Po diplomi leta 1997 mu je usoda namenila drugo vlogo, ne igralsko. Zaradi trajne poškodbe se je odločil za študij slovenskega jezika in književnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 2011 je diplomiral iz slovenskega jezika in književnosti; zadnjih deset let je večinoma deloval kot gledališki lektor in sodeloval s številnimi slovenskimi in tujimi režiserji. Že kot študent je odigral epizodno vlogo v Šterkovem filmu Ekspres, ekspres (1995), nato pa v kratkem filmu Mihe Mazzinija Svobodna si, odloči se (1999), kot asistent lektorja Jožeta Faganela je sodeloval pri televizijski nadaljevanki Dr. France Prešeren v režiji Francija Slaka (2000). Med letoma 2004 in 2008 je bil selektor festivala Monodrama Ptuj, bil je tudi selektor predstav letošnjega Festivala slovenskega komornega gledališča.

Žan Tetičkovič, rojen 1991 na Ptuju, je slovenski tolkalec, nagrajen skladatelj in aranžer, ki trenutno živi v New Yorku in študira tolkala in kompozicijo na akademiji The New School For Jazz and Contemporary Music pri profesorjih Pheeronu Aklaffu, Tyshawnu Soreyu, Marku Guilianiju, Amirju Zivu in Nasheetu Waitsu. Je zmagovalec in dobitnik skladateljske nagrade združenja komponistov ter izdajateljev v Ameriki, ASCAP Young Jazz Composers Award 2012, ter finalist letošnjega mednarodnega tekmovanja za izvirno jazz kompozicijo, Jazzon 2012. Igra v zasedbah: Les Rhinoceros (Tzadik), Lesedi Ntsane Quartet, Žan Tetičkovič Quintet, Andrej Hočevar "9MM" in je ustanovitelj najnovejše zasedbe Zan John, s katero bo v kratkem posnel svoj avtorski prvenec. Sodeluje tudi z Mayo Milenovič Workman pri projektu Guernica Continuum, prav tako pa je napisal glasbo za razstavo Alenke Slavinec, Slovenia in US.

Maša Vuk Godina je obiskovala osnovno in srednjo ekonomsko šolo v Mariboru, kjer je tudi maturirala. Ob rojstvu je utrpela možgansko krvavitev, katere posledica je cerebralna paraliza. Prognoze ob petih mesecih starosti so bile porazne: nikoli ne bo hodila, nikoli ne bo mogla hoditi v šolo itd. S trdim delom in vztrajnostjo je premagala te prognoze. Z glasbo, s katero se je naučila govoriti, se ukvarja od treh let starosti. Takšen pristop je bil del njene terapevtske rehabilitacije, h kateri je spadalo tudi učenje baleta. Zasebno se uči tudi solopetja: zadnja štiri leta jo poučuje Nika Vipotnik. Junija 2011 je v okviru Festivala Lent izvedla svoj prvi javni samostojni projekt, Pesmi - Lakota Indijancev.

Povezana sporočila